DPG KOPER - KONCERTI

06.02.2025

Ura: 19:30

LOKACIJA: Dvorana Pokrajinskega muzeja Koper

Cena: 10€ / 8€ / 0€

PROGRAM:
Milko Lazar (1965):
Duet št. 1 za violino in violončelo

Johann Paul von Westhoff (1656-1705):
Aria (Adagio) iz Sonate št. 6 v g-molu za violino in basso continuo

Philips Glass (1937): Duo št. 1

Tomaso Antonio Vitali (1663-1745) / Jani Golob (1948):
Chaconne v g-molu za violino in violončelo

Krzysztof Penderecki (1933-2020):
Ciaccona in memoriam Giovanni Paolo II za violino in violončelo

Johann Sebastian Bach (1685-1750) / Leon Firšt (1994):
Preludij iz Prve suite v G-duru, BWV 1007

- odmor -

Zoltán Kodály (1882-1967):
Duo za violino in violončelo, Op. 7
Allegro serioso, non troppo
Adagio - Andante - Tempo I
Maestoso e largamente ma non troppo lento - Presto



Mojca Menoni Sikur in Martin Sikur sta predana komorna glasbenika, ki slovensko glasbeno sceno sooblikujeta že več kot 20 let. Redno nastopata v različnih komornih skupinah, najraje pa kot duo. Glasba je zanju poslanstvo in ne le poklic, zato z njo tudi ozaveščata ter opozarjata na nesmisle in probleme sodobnega časa in družbe. Nocojšnji program sta oblikovala z mislijo na vojne grozote, ki jim kar ni videti konca. Zato tudi naslov IN MEMORIAM.
Osrednje delo prvega dela je Ciaconna sodobnega poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega, ki je nastala leta 2005 po smrti papeža Janeza Pavla II. in je njemu tudi posvečena. To je žalostinka, temačna in polna tesnobe. V izvirniku je napisana za godalni ansambel, je del obsežne skladbe Poljski rekviem, ki jo je skladatelj pisal več let in jo posvetil herojem in žrtvam poljske zgodovine. Ker je za tako izpoved izbral obliko šakone, to je niz variacij na osnovi kratkega harmonskega vzorca, sta izvajalca nadaljevala v tej smeri. 

Za uvod sta izbrala Duet št. 1 slovenskega skladatelja Milka Lazarja, ki je nastal na njuno pobudo in ponazarja nekakšen boj - notranji, intimni, ali družbena vrenja. Lazarjevo delo se prelije v passacaglio nemškega baročnega skladatelja Johanna Paula von Westhoffa. To je 2. stavek - Aria (Adagio) iz Sonate št. 6 v g-molu za violino in basso continuo. Podobno kot šakona je tudi passacaglia oblika variacij, vendar na ostinatni bas. Obliki sta tesno povezani in ker so skladatelji pogosto brez jasnega razlikovanja uporabljali oba izraza, so sodobni poskusi, da bi prišli do jasnega razlikovanja zgodovinsko neutemeljeni. 
Minimalistični stil ameriškega skladatelja Philipa Glassa prepozna tudi širša javnost, saj je njegovo glasbo slišati tudi v številnih filmih (Kundun, Trumanov šov, Ure do večnosti …). Duo št. 1 je uvod v Dvojni koncert za violino, violončelo in orkester. Oblika koncerta je edinstvena. Solista sta postavljena kot junaka, ki se borita proti orkestru ... mogoče družbi? 
O avtentičnosti verjetno vsem znane Chaconne v g-molu italijanskega baročnega skladatelja Tomasa Antonija Vitalija si muzikologi niso enotni. Za današnja izvajalca jo je priredil slovenski skladatelj Jani Golob. Skladba je v izvirniku pisana za violino in basso continuo. Obstaja veliko priredb, Golobova ostaja zvesta violinskemu originalu, medtem ko je basovska linija nekoliko »začinjena«.
Skladbe nocojšnjega programa, razen del Lazarja in Pendereckega, so pisane v g-molu. Danes nam to ne pove veliko, včasih pa je bilo drugače. Tonalitete imajo namreč svoj karakter, skoraj osebnost. Njihovo povezovanje s čustvi je bilo pred 20. stoletjem precej pogosto, bilo je prepleteno s skupno kulturno izkušnjo tistih, ki so ustvarjali, izvajali in poslušali glasbo. Ko so na primer Mozart, Beethoven ali Schubert napisali skladbo v g-molu, so dobro vedeli, da je to tonaliteta žalosti in tragedije in da jo kot tako prepozna tudi njihovo občinstvo, sicer glasba ni v celoti dosegla svojega namena. Ko je temperirana uglasitev postala prevladujoča in s tem zvočna podoba vsakega tona enaka, so se te afektivne značilnosti izgubile. Avtor enega najvplivnejših opisov v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je Christian Schubart (Ideen zu einer Aesthetik der Tonkunst – Misli k estetiki glasbene umetnosti). Zvočno podobo g-mola je opisal kot nezadovoljstvo, nelagodje, zaskrbljenost, jezo in nenaklonjenost. 
 Prvi del programa sklene Preludij iz 1. suite za violončelo solo Johanna Sebastiana Bacha. Na željo izvajalcev je mlad slovenski skladatelj Leon Firšt dodal kontrapunkt, nekakšno improvizacijo za violino. Nasprotno od g-mola pa G-dur, po Schubartu, izraža nežno in mirno čustvo srca. Pesek v oči?

Drugi del programa odpre Duo Zoltána Kodályja, ki je bil poleg Béle Bartóka osrednja osebnost madžarske glasbe 20. stoletja. Vse življenje je proučeval glasbeno govorico svoje domovine in skupaj z Bartókom z izvirnim muzikološkim pristopom pomagal ohraniti zakladnico madžarskih ljudskih napevov. V svojem skladanju ni prekinil s preteklostjo, temveč jo je obnovil in okrepil z vključevanjem starodavnih, pozabljenih melodij in jim dal novo, sodobnejšo obliko. 
Duo je nastal leta 1914. To je konec 1. svetovne vojne. Napetosti časa so v čustveno pretresljivi skladbi ves čas prisotne, a Kodályjev značilni lirični in k vokalnemu občutju nagnjeni glasbeni izraz, prepleten s folklornimi elementi, jih vendar omili. Uvodni stavek je močan in resen, kot kaže oznaka tempa, vendar z odprtostjo in optimistično energijo. To se dramatično spremeni v temačnem osrednjem stavku, obarvanem z zloveščim hropenjem in ledenimi harmonijami, ki nakazujejo strašljivo negotovost časa. Po bogato retoričnem uvodu je finale poskočen madžarski ples, živahen in odločen. Upanje na boljše čase? Vedno, saj upanje umre zadnje.



Violinistka Mojca Menoni Sikur je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dejana Bravničarja. Na isti akademiji je leta 2003 uspešno zaključila specialistični podiplomski študij pri Vasiliju Meljnikovu. Svoje znanje je nadgrajevala pri Pavlu Vernikovu na Fondazione Musicale Santa Cecilia v Portogruaru (Italija) in na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih (V. Snitil, C. Hutcap, I. Ozim, H. W. Meyer, D. Schwarzberg, L. Honda Rosenberg). S pianistko Jernejo Grebenšek in violončelistom Martinom Sikurjem igra v Klavirskem triu Ars Musica, s katerim so se izpopolnjevali pri pianistu Chia Chou-u iz Tria Parnassus na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Igra v orkestru Spira mirabilis, ki deluje v Italiji, in je ustanovna članica komornega orkestra FB banda, ki deluje pod umetniškim vodstvom klarinetista Mateta Bekavca. Mojca je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.

Martin Sikur je violončelo študiral pri Cirilu Škerjancu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri Enricu Bronziju in Giovanniju Gnocchiju na Fondazione Musicale Santa Cecilia v Portogruaru, komorno igro pa pri Chia Chou-u na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Za svoje glasbeno delovanje je prejel več nagrad in priznanj. Izpopolnjeval se je na mojstrskih tečajih violončela in komorne igre pri priznanih profesorjih (H. E. Deckert, B. Gmelin, W.-S. Yang, M. Ostertag, E. Schoenfeld, T. Brandis, G. Gnocchi). Od leta 2001 do leta 2005 je bil član mladinskega orkestra Gustav Mahler. Kot solist ali komorni glasbenik nastopa doma in v tujini. Martin Sikur igra v FB bandi in je član orkestra Slovenske filharmonije. Poučuje violončelo na Umetniški gimnaziji Koper.