PRIHODNJI KONCERTI

Amabile s komorno glasbo
    Ogledov:33932     A+ | a-

Torek, 13 Julij 2021

Ura: 19:30

LOKACIJA: KONCERTNA DVORANA GŠ KOPER

×

Program:


Richard Wagner: Preludij k operi Tristan in Izolda

Johannes Brahms: Godalni sekstet št. 1 v B-duru, op. 18
Allegro, ma non troppo / Tema con Variazioni. Andante, ma moderato / Scherzo. Allegro molto / Rondo. Poco Allegretto e grazioso


Ansambel Artes Liberales
Mojca Menoni Sikur, Jerica Kozole violini
Gea Pantner Volfand, Valentina Mosca violi
Martin Sikur, Jošt Kosmač violončela


O programu:

Richard Wagner (1813-1883) je bil nedvomno ena najbolj zanimivih osebnosti 19. stoletja. S svojo operno reformo je korenito posegel v glasbeni svet. Prekinil je s tradicionalno obliko opere in v ospredje postavil simfonično govorico. Z uporabo »neskončnih melodij«, ki se niso nikoli razvezale, je dosegel strnjen melodični tok, ki se je nepretrgan prelival od začetka do konca. Jedra teh melodij so vodilni motivi, katerih permutacije so vedno v najtesnejši odvisnosti od dramatičnega razvoja. Z bogato harmonijo in kontrapunktično govorico, orkestrsko barvo in izvirno instrumentacijo, najbolj pa z dramatično izraznostjo, je razvil popolnoma novo operno podobo in z njo vplival na celi rod skladateljev po vsem svetu. V enajstih operah je združil vse umetnosti pod prevlado drame in z njimi presegel vse, kar je bilo doslej napisano. 

Richard Wagner je bil romantik »par excellence«. Med vsemi njegovimi deli je Tristan in Izolda najstrastnejše in po besedah Richarda Straussa vrhunec vse romantike.  Napisal ga je med letoma 1857 in 1859. To je ljubezenska zgodba brez primere, kjer je ljubezen nad vsemi zakoni in človeško sodbo. Je absolutna in pripravljena tudi na smrt kot edino pribežališče. V preludiju Tristana in Izolde, je napisal Gabriele D'Annunzio v romanu Zmagoslavje smrti, koprneča ljubezen prodira proti smrti z nezaslišano silovitostjo in nenasitno poželenje raste v opojnosti uničenja. Prav ta preludij zaznamuje enega od prelomnih trenutkov evropske glasbe. V njem Wagner strnjeno povzame celotno opero. Že v prvih taktih napove vodilni motiv, ki se pojavlja skozi vso partituro. Skladba se začne z znamenitim Tristanovim akordom, zapleteno in disonantno harmonijo, o katerega harmonski mnogopomenskosti in funkciji so napisali že cele knjige. Akord, ki ne najde tonalnega središča daje vtis, da brez dokončne razrešitve lebdi v zvočnem prostoru. »Tristan« je sodobnike, še bolj pa poznejše generacije, prevzel bolj kakor katerokoli drugo delo 19. stoletja. Tristanova kromatika in enharmonika ter izmikanje v tonovskih načinih so pozneje postali opravičilo za razrešitev vseh tonalitet, Wagner pa s tem predhodnik atonalnosti.
 
Johannesa Brahmsa (1833-1897) je bil pravo nasprotje vihravemu Wagnerju. Ljubil je samoto in naravo. Če je bil Wagner mnenja, da je Beethovnova deveta simfonija mejnik, ki se ga brez nove umetnosti ne da preseči, je bil Brahms nasprotnega mnenja. Ustvarjal je znotraj znanega in s svojo glasbo ni želel napovedovati prihodnosti. Cenil je stare mojstre, njihovo obrtniško znanje in oblikovno čistost. V svojih delih je oživil in razširil osnove, ki so jih postavili Haydn, Mozart in Beethoven. Razvil je bogato harmonsko govorico in zmožnost tematskega razvijanja, da iz najmanjšega motivičnega drobca izpelje celotno skladbo. Privrženci »novonemške šole« niso mogli razumeti, da ga Wagnerjeva glasba ne odnese. A Brahms je gledal bolj v preteklost kot v prihodnost.

Ustvarjal je v času, ko sta v Nemčiji vladala dva glasbena pola. »Novonemci« na čelu  z Lisztom in Wagnerjem so ustvarjali na weimarskem dvoru, zagovorniki preteklosti, ki so si za svojega vodjo izbrali Brahmsa, pa so se utaborili na leipziškem konservatoriju. Oboji so se imeli za Beethovnove dediče, le da so prvi želeli razširiti Beethovnov glasbeni jezik, drugi pa so ustvarjali znotraj njega. Brahms je Wagnerju sicer priznaval genialnost, nasprotno pa je Wagner o Brahmsu mislil vse najslabše, saj je bil vase zagledan in prepričan v svojo večvrednost. V tistem času sta veljala za najvidnejša predstavnika sodobne glasbe in Wagner ni mogel razumeti, kako je mogla leta 1881 vroclavska univerza Brahmsu podeliti častni doktorat in ga imenovati kot »najpomembnejšega nemškega skladatelja«. Odzval se je z besedami, da »najpomembnejši nemški skladatelj« nima pojma o nobeni umetnosti. A Brahmsu je bilo vseeno, ali umetnik razmišlja nazadnjaško ali napredno. Do smrti je ostal zvest sebi in svoji glasbi.

Prvi, ki je v Brahmsu videl naprednjaka, je bil Schönberg. V svojem eseju o Brahmsu je zanikal, da bi polemike med Wagnerjem in Brahmsom res pomenile nasprotovanje med napredkom in nazadnjaštvom in v njem poudaril vse, kar je novega v Brahmsovi glasbeni govorici. In prav Schönberg, ki je med svoje največje vzornike štel tako Brahmsa kot Wagnerja, je v svojem najbolj znanem delu, Ozarjeni noči za godalni sekstet, združil do tedaj dva nezdružljiva svetova: Brahmsovega in Wagnerjevega. V Brahmsu je najbolj cenil metrične asimetrije, bogato harmonsko govorico, ekonomičnost sredstev, s katerimi Brahms v svojih delih upravlja, in prožnost nepravilnosti v njegovi glasbeni govorici. Pri Wagnerju pa ga je privlačila njegova poetičnost in močno razširjena harmonija.

Nihče izmed velikih nemških skladateljev druge polovice 19. stoletja ni posvetil toliko energije komorni glasbi kot Brahms. Njegov samotni in otožni značaj se najbolj kaže prav v njegovem izredno bogatem komornem opusu. V njej je dosegel svoj najbolj osebni izraz. Navdih je dobival v ljubezni do narave, ki ga je spremljala že od otroštva. Gore, samotno podeželje, reke in gozdovi so mu, enako kot nekoč Beethovnu, prinašali navdih in ga polnili z ustvarjalno energijo. Poreče ob Vrbskem jezeru je na primer opisal kot kraj »kjer se spreletava toliko melodij, da moraš biti previden, da jih ne pohodiš«. Prvi godalni sekstet je nastal med letoma 1859 in 1860. Delo se po oblikovni značilnosti in temnem, skoraj orkestralnem zvoku, bliža simfoniji z občuteno melodiko. Morda ga je Brahms prav zato imenoval »dolga sentimentalna skladba«.


O izvajalcih:

Ansambel Artes Liberales združuje glasbenike, ki jim je skupna ljubezen do komorne glasbe. Razumejo jo, kot glasbeno sodelovanje enkratnih osebnosti, kjer ima vsak glasbenik enako odgovornost.
Violinistka Mojca Menoni Sikur je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dejana Bravničarja. Na isti akademiji je leta 2003 uspešno zaključila specialistični podiplomski študij. Svoje znanje je nadgrajevala pri Pavlu Vernikovu na Fondazione Musicale Santa Cecilia v Portogruaru (Italija) in na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih (V. Snitil, C. Hutcap, I. Ozim, H. W. Meyer, D. Schwarzberg, L. Honda Rosenberg). Je prvonagrajenka Tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije in dobitnica dveh študentskih Prešernovih nagrad. Kot solistka ali komorna glasbenica nastopa doma in v tujini. S pianistko Jernejo Grebenšek in violončelistom Martinom Sikurjem igra v Klavirskem triu Ars Musica, s katerim so se izpopolnjevali pri pianistu Chia Chou-u iz Tria Parnassus na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Je članica Godalnega kvarteta M.ARS. Mojca Menoni Sikur je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.
Jerica Kozole je pričela s poukom violine pri Suzani Drobila v Glasbeni šoli Krško. Šolanje je nadaljevala na srednji stopnji Glasbene šole Celje pod mentorstvom Alenke Firšt in nato nadaljevala študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Primožu Novšaku, kjer je leta 2017 zaključila magistrski študij. Udeležila se je več mojstrskih tečajev za violino pri profesorjih Igorju Ozimu, Wonji Kim, Helfriedu Fistru in drugih. V času študija na akademiji je bila članica več akademskih orkestrov, med drugim je bila koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo. Bila je članica Mednarodnega orkestra Ljubljana (LIO), kot substitut pa je redno sodelovala v orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, orkestru SNG Ljubljana in orkestru SNG Maribor. Med leti 2015 in 2017 je bila članica slovitega mladinskega orkestra Gustav Mahler Jugendorchester in se z njim udeležila več turnej po Evropi. Po uspešno opravljeni avdiciji je bila med leti 2017 in 2020 zaposlena v orkestru Slovenske filharmonije, je pa tudi stalna članica Komornega godalnega orkestra Slovenske Filharmonije. Septembra 2017 se je na prvi violini pridružila godalnemu kvartetu Bêlebend, s katerim je izvedla že nekaj pomembnih koncertov v različnih koncertnih ciklih po Sloveniji.
Od septembra 2020 je zaposlena kot namestnica vodje 2. violin v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.
Gea Pantner Volfand je zaključila podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri doc. Miletu Kosiju. Kot solistka je nastopila z Orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z orkestrom Mladi ljubljanski solisti idr. Je dobitnica Škerjančeve nagrade Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Prešernove nagrade Akademije za glasbo. Je članica godalnega kvarteta Accadémia, s katerim so prav tako prejeli Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Od leta 2012 je redna članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, od leta 2019 na mestu solo violistke. Sodeluje z vsemi slovenskimi profesionalnimi orkestri in redno koncertira v komornih zasedbah s priznanimi glasbeniki kot so Mate Bekavac, Irena Grafenauer, Boštjan Lipovšek, Andrej Žust idr. Bila je tudi članica orkestrov EUYO in GMJO.

Valentina Mosca je študirala na Konservatoriju v Padovi in leta 2013 z violino diplomirala pri G. Bertagninu, leta 2014 pa še z violo pri F. Scalabrinu. Ves čas študija je obiskovala še Akademijo za glasbo v Pinerolu, kjer je znanje prejemala od violinistov D. Schwarzberg in A. Pinzaru. Študij viole je nadaljevala v Frankfurtu z A. C. Soanea. Redno nastopa v različnih komornih sestavih in sodeluje s priznanimi orkestri kot so Orkester iz Padove in Veneta, Godalni orkester Akademije za glasbo v Pinerolu, Simfonični orkester FVG Mitteleuropa in z nemškimi orkestri Saarländisches Staatstheater Saarbrücken, Pfalztheater Kaiserslautern in Philharmonisches Staatsorchester Mainz. Od leta 2017 je vodja viol v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.
Martin Sikur je violončelo študiral pri Cirilu Škerjancu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri Enricu Bronziju in Giovanniju Gnocchiju na Fondazione Musicale Santa Cecilia v Portogruaru, komorno igro pa pri Chia Chou-u na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Za svoje glasbeno delovanje je prejel več nagrad in priznanj. Izpopolnjeval se je na mojstrskih tečajih violončela in komorne igre pri priznanih profesorjih (H. E. Deckert, B. Gmelin, W.-S. Yang, M. Ostertag, E. Schoenfeld, T. Brandis). Od leta 2001 do leta 2005 je bil član mladinskega orkestra Gustav Mahler. Kot solist ali komorni glasbenik nastopa doma in v tujini. Igra v Klavirskem triu Ars Musica in Godalnem kvartetu M.ARS. Martin Sikur je član orkestra Slovenske filharmonije.
Jošt Kosmač je začel igrati violončelo v glasbeni šoli Škofja Loka pri Zdenki Kristl Marinič. Pri isti profesorici je šolanje nadaljeval tudi na SGBŠ Ljubljana vse do vpisa na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je študiral pri Cirilu Škerjancu in kasneje tudi z odliko diplomiral. Je dobitnik številnih nagrad, tako doma kot tudi v tujini. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo in diplomo Summa cum laude. Izpopolnjeval se je na številnih seminarjih pri priznanih profesorjih. Kot solist je nastopal z orkestroma SGBŠ Ljubljana in SNG Maribor. Igra v številnih komornih zasedbah. Od leta 2008 je zaposlen v orkestru Slovenske filharmonije.






 

Rek