PRIHODNJI KONCERTI

Večer samospevov B. Glavine na poezijo M. Samsa
    Ogledov:54715     A+ | a-

27.03.2024

Ura: 19:00

LOKACIJA: Koncertna dvorana GŠ Koper

×

Cena: vstop prost

Koncert samospevov 
Nastopajo:
Jerica Rudolf, sopran
Marko Kanalec, klavir
Gregor Budal, recitacije

 
Bojan Glavina: Samospevi Makse Samsa 
Besedila uglasbenih pesmi Makse Samsa
  

V ozadju gore
Se še spominjaš
Jesenska želja (spominu S. K.)


Hrepenenje
Da je hrepenenje moje
megla, sonce bi zastrlo!
Neprestano dušo gloda
misel: »Prej, ko boš umrla,
sreče zemske ne dosežeš!
Ko naposled trudna ležeš
v zemljo črno, grobno spanje
ti pričara njene sanje…«
 
Gozd jeseni
Gore kot oprane…
Vse mirno… Ne gane
še list na veji: vse sanja…
Spominja pomladi
se v gozdu bor mladi,
nanj smreka ljubeče se sklanja…
 
Dveh tračnic beg
Dveh tračnic beg v dežele nepoznane –
za njima zrem, korak za hip zastane…
V široki svet in kraje mile moje…
Nekdo o gmajnici otožno poje.
 
Seneni voz
Seneni voz čez ulico se maje:
za njim spomin na davne, ljube kraje,
vonj rož in trav otožno vame veje…
Vse v daljo gré in sama sem ko preje…
 
Pesem zavidanja
Zavidam na polju med travo zlatice
za vedno rumeno smejoče se lice
in jablan na vrtu za cvetje kipeče
in kostanj ob poti za lučke rdeče.
 
Zavidam oblake za modre višine,
za beg njih svoboden čez gore, doline,
in slednjič vse tiste, brez srca rojene,
ki niso poznane jim boli nobene.
  
Rimska cesta
Rimska cesta. Luna zvezde pase.
Žalostno zavija pes ob hiši,
tužni vetra so potajni piši –
iz noči neznana groza rase.
  
Od strešnih žlebov
Od strešnih žlebov voda v curkih lije,
vrh gmajne bor se z južnim vetrom vije,
dotalna megla krije daljne gore,
puščobna noč in sive jutra zore.
  
Učiteljica
Štiri gole stene
mračno zro na mene,
v kotu borna postelj,
boren stol kraj mize.
Sama tu ob peči
v ogenj zrem žareči,
v srcu žalost grize…
 
Štiri gole stene,
boren stol kraj mize,
v srcu žalost grize…
 
Noč. Jasnina

Noč. Jasnina. Oster mraz.
Od zapada veter brije.
Na posteljo mi v obraz
skozi okno zvezda sije.
 
Čuj pesem deževja
Čuj pesem deževja, čuj pesem jeseni,
čuj, težko in žalostno srce je meni;
še v sončnem poletju veselo ni bilo,
kako bi samotno se zdaj veselilo?
 
Še megle, ki plazijo se po dolini,
bi bile zdaj rade oblak na višini;
zastokalo v boli je golo drevo,
ko vetri mu listje k pogrebu neso.
 
In zopet vem, težko je tebi srce,
ko ptice čez morja široka lete.
Še bodo zeleni vsi holmi in doli,
a ti pa veselo ne boš več nikoli.
 
Prošnja
Prihrani, Bog, prihodnje mi bolesti,
privošči kamen mi ob trdi cesti!
Biriču strogemu – življenju – reci:
»Do golega pred svetom je ne sleci!
Zrahljaj na rokah trde ji vezi!
Če žejna kdaj proseče te roti,
blažilnega napoja ji ponudi,
daj, dvigni jo, ko se pod križem zgrudi!«
 
Vse je kakor leta prejšnja
Vse je kakor leta prejšnja:
v vrtu cvete stara češnja;
zelenijo nam gorice,
z juga vrnile se ptice.
 
Orjem v polju njive rjave,
mislim na oči sanjave:
lani, ko so pomlad uzrle,
so na veke jih zaprle.
 
Slednja njiva bo zelena.
Meni pomlad več nobena
v srce mlado ne zasije.
 
Mrtvi vsi so zemlje krasi.
Vranec, sivec, le počasi!
 
Utrinek (spominu N. N.)
Kratko bilo je poznanje,
bežno upanje in sanje…
Za slovo: »Življenje srečno!«
in ločila sva se večno.
  
Po cerkvah vseh
Po cerkvah vseh odzvonil je poldan.
Skoz okno zrem na trop letečih vran:
za Rožnikom zatone črna jata –
budeč spomin na rodna polja zlata. 
 
 
Pesnica Maksa Samsa se je rodila 12. oktobra 1904 v vasi Doljni Zemon pri Ilirski Bistrici. Bila je peti od desetih otrok na veliki kmetiji, z mlinom in žago na reki Reki. Osnovno šolo je obiskovala v Trnovem v samostanu. Šolanje je nadaljevala v Ljubljani (dva letnika učiteljišča) in v Tolminu, kjer je leta 1923 diplomirala. Kot učiteljica se je med leti 1923 in 1925 zaposlila v Harijah pri Ilirski Bistrici, kasneje pa je učila še na Jezerskem nad Kranjem, ter v Rovtah nad Logatcem. Zaradi bolehnosti je pustila službo in se vrnila v domači kraj kjer je umrla 18. marca 1971. Med leti 1943 in 1944 je delovala kot učiteljica v partizanski šoli v Vrbovem pri Ilirski Bistrici. Pesmi je začela pisati že v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvonček, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi slovanskega sveta, Jutro in drugi. Leta 1934 je  v Trstu izšla njena  prva samostojna zbirka “Nekaj pesmi”. Druga in zadnja zbirka “Bleščeče prevare” pa je izšla leta 1964 v Ilirski Bistrici (druga, dopolnjena izdaja l. 1984).Glavne teme njenih pesmi so nesreča, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. Leta 1985 se je Matična knjižnica v Ilirski Bistrici po njej poimenovala v Knjižnico Makse Samsa. Ob 100-letnici rojstva pesnice l. 2004 je skladatelj Bojan Glavina uglasbil 23 njenih pesmi - 9 za različne zbore in 14 za sopran in klavir. Krstno so bile izvedene 9. oktobra 2004 na glasbeno literarnem večeru.
 
 
Sopranistka Jerica Rudolf, doma iz Zadloga, je z učenjem petja pričela na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina pri g. Rajku Koritniku. Študij petja je nadaljevala na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu pri prof. Ceciliji Fusco, kjer je leta 1998 tudi diplomirala. Po diplomi se je izpopolnjevala na mojstrskih tečajih pri prof. Victoriu Srugi, prof. Eleonori Jankovič in prof. Glorii Paulizza. Leta 2009 je na tržaškem konservatoriju zaključila še magistrski študij pri prof. Enricu Rinaldu. Že med študijem je sodelovala v različnih komornih sestavih in nastopala na številnih koncertih. Leta 2000 je pela vlogo Leposlave v Ipavčevi spevoigri Tičnik, ki so jo uprizorili v Narodnem gledališču v Novi Gorici. V letu 2007 je kot vokalistka sodelovala pri snemanju filmske glasbe skladateljice Bojane Šaljić Podešva za dokumentarec Otroci s Petrička, ki je na 10. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljšo glasbo. Takoj po diplomi se je posvetila pedagoškemu delu na Glasbeni šoli Ajdovščina. Njeni učenci so nagrajenci in zmagovalci državnih in mednarodnih pevskih tekmovanj. Poleg tega je pevski razred Jerice Rudolf pod njenim mentorstvom sodeloval z zborom Slovenske filharmonije pri izvedbah nekaterih velikih glasbenih del (Mozartov Rekvijem, Brahmsov Nemški rekvijem in Pesem usode, Dvořákov oratorij Stabat Mater, opera Jolanta P.I. Čajkovskega, Mahlerjeva 8. simfonija, Orffova kantata Carmina Burana, evropska turneja s sopranistko Ano Netrebko). V Mozartovem Rekvijemu je nastopila kot solistka. Je avtorica besedil več pevsko-gledaliških predstav, v katerih so se predstavili pevci njenega razreda. Poleg oblikovanja dramskih besedil in scenarija ter priredb pevskih delov je vse predstave tudi režirala. Leta 2008 je ob 60-letnici Glasbene šole Ajdovščina in 130-letnici rojstva skladatelja in duhovnika Vinka Vodopivca, po katerem se šola imenuje, napisala in na oder postavila spevoigro z naslovom Sračje leto. Njena pevsko-gledališka predstava Potpuri operetnih melodij je bila prvič izvedena leta 2011 na Mednarodnem festivalu mladih v Postojni, leto kasneje pa z več ponovitvami v Ajdovščini. Je dobitnica priznanja občine Ajdovščina za delovanje na področju kulture.
 
Marko Kanalec se je začel učiti klavir na Glasbeni šoli Tolmin v razredu prof. Tatjane Cimprič. Šolanje je nadaljeval na Umetniški gimnaziji Velenje, kjer je kot glavna predmeta obiskoval klavir pri prof. Milici Šnajder Huterer in orgle v razredu prof. Eme Zapušek. Po končani maturi se je odločil za študij klavirja in bil sprejet na graško Univerzo za glasbo, kjer je leta 2012 pod mentorstvom prof. Balásza Szokolaya z odliko zaključil študij koncertne smeri, leta 2013 pa še študij pedagoške smeri.
Šolanje je nadaljeval z magistrskim študijem v razredu prof. Otta Niederdorferja in leta 2014 z odliko zaključil tako magistrski študij pedagoške kot tudi koncertne smeri. Redno se je udeleževal Tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov (TEMSIG), kjer je
med drugim v disciplini klavir leta 2013 osvojil 2. nagrado, v disciplini orgle pa leta 2006 1. nagrado. Na 7. Evropskem tekmovanju mladih orglavcev v Ljubljani leta 2007 se je uvrstil v finale in osvojil peto mesto. V finale se je uvrstil tudi leta 2013 na
tekmovanju Martha Debelli v Gradcu in osvojil 4. mesto. Istega leta je v duu s pianistko Ajdo Kanalec opravil avdicijo za vrsto koncertov v okviru fundacije Yehudi Menuhin Live Music Now. Udeležil se je raznih mojstrskih tečajev in svoje znanje poglabljal pri profesorjih kot so Lovro Pogorelić, Laszlo Baranyay, Milana Černjavska, Malcolm Bilson, Olivier Gardon, Reinhard Becker, Bernd Glemser. Kot korepetitor je leta 2016 prejel posebno priznanje »za zgledno sodelovanje s tekmovalcem in umetniško podporo« na Regijskem tekmovanju mladih glasbenikov Primorske, leta 2019 pa priznanje »za najboljšega korepetitorja« na tekmovanju Sf v Murski Soboti. Od leta 2016 je zaposlen kot učitelj in korepetitor na GŠ Ilirska Bistrica in kot korepetitor na GŠ Vinka Vodopivca Ajdovščina.
 
Gregor Budal (1982) je univerzitetni diplomirani politolog, ki je v dobrem desetletju delovanja na Radiu Slovenija postal prepoznaven glas poročil in informativnih oddaj. Svoj basbariton minula leta uri v pevski šoli Glasbene matice pod vodstvom Tanje Rupnik. Glasbeno izobraževanje je sicer leta 2000 kot klarinetist končal na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri Robertu Renerju. Poleg dolgoletnega igranja v Folklorni skupini Tine Rožanc in Papirniškemu pihalnemu orkestru Vevče je njegovo glasbeno delovanje zaznamovala predvsem skupina Jararaja, pri kateri je bil poleg harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča glavni ustvarjalec glasbene predstave z naslovom Trubar in drugi trubadurji slovenske kulture. V prostem času rad hodi v hribe, igra namizne igre ter si privošči kakovostne knjige in filme.
 
Bojan Glavina (skladatelj, pianist, klavirski pedagog, publicist, zbiratelj notnih partitur...) je bil rojen leta 1961 v družini glasbenikov. Prve glasbene korake je naredil v rojstni  Ilirski Bistrici, nadaljeval je na Srednji glasbeni šoli I. M. Ronjgov  na Reki (Hrvaška), na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa je diplomiral iz orgel (prof. Hubert Bergant) in kompozicije (prof. Marko Mihevc), ter kasneje opravil še dveletno šolo za klavirske pedagoge v Gorici pri prof. Sijavušu Gadjijevu. Njegov skladateljski opus je izredno bogat in raznovrsten - dvajset tujih in domačih založb je izdalo čez 60 Glavinovih knjig - notnih zbirk. Med izdanimi in tistimi, ki še čakajo na natis, je  vrsta skladb za najrazličnejše instrumente in komorne sestave, zbore, vokalno instrumentalna glasba, mladinska  opera, nekaj orkestrskih del... Mnoge njegove skladbe so bile nagrajene na slovenskih in mednarodnih natečajih za kompozicijo (Italija, Bolgarija, ZDA, Hrvaška, Srbija...) ali priporočene za izvedbo. Je dobitnik študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo za simfonično orkestrsko delo Štiri folklorne miniature, prav tako je prejemnik Tartinijeve nagrade, najvišje nagrade na področju kulturne dejavnosti Občine Piran.  Več kot polovico svojega opusa je posvetil otrokom in mladini. Zaradi neposrednosti glasbenega jezika, iskrenosti in zanimivosti glasbenih idej, subtilnosti in občutljivosti za otrokov svet domišljije in čustev so njegove skladbe izredno dobro sprejete zlasti med najiskrenejšo publiko - med mladimi glasbeniki, zato na tem področju sodi med najbolj izvajane slovenske skladatelje. Poleg številnih mednarodnih nagrad, so skladbe primorskega skladatelja Bojana Glavine prišle v obvezen repertoar posameznih disciplin (klavir solo, klavirski duo, flavta, saksofon, citre...) na državnem tekmovanju TEMSIG, na Mednarodnem tekmovanju Tartini v Piranu, na tekmovanju pihalcev EMONA, ter na mednarodnem tekmovanju Chopinov zlati prstan, ki se je odvijalo v Radovljici; njegova dela so našla izvajalce  po vsej Evropi, v ZDA in na Kitajskem. Društvo slovenskih skladateljev je ob več notnih zbirkah izdalo tudi njegovi dve avtorski zgoščenki: »Zvočne pokrajine« in “Album fragmentov” z izbranimi komornimi skladbami. Ob tem je izdanih še 5 zgoščenk v katerih je Glavina bodisi avtor skladb, bodisi izvajalec. Aktiven je tudi na pianističnem področju  - v več komornih sestavih, kot tudi solistično. Odmeven in za ohranjanje slovenske kulturne dediščine izredno pomemben je bil cikel dvanajstih komentiranih koncertov posvečenih 33-tim slovenskim skladateljem, ki jih je predstavljal na Hrvaškem, v Italiji in v Sloveniji, ter raritetne skladbe tudi posnel.  Bil je ustanovitelj in urednik glasbene revije Zveze primorskih glasbenih šol »Primorska sozvočja« (1999 – 2005), dolgoletni vodja strokovnega klavirskega aktiva Zveze Primorskih glasbenih šol, velikokrat pa tudi član strokovnih žirij primorskih in mednarodnih tekmovanj ( »Tomaž Holmar« Malborghetto, ITA; »Antonio Bibalo« Duino, ITA; »Insula« Izola, »Mednarodno Koroško klavirsko tekmovanje«  Radlje ob Dravi, Tartini Piran in druga).  Trenutno je zaposlen kot učitelj klavirja in komorne igre, ter  korepetitor v Glasbeni šoli Koper – podružnici Piran. S svojimi učenci je na domačih in tujih tekmovanjih prejel čez 120 nagrad, kot tudi posebna priznanja za najuspešnejše pedagoge. Zveza slovenskih glasbenih šol mu je leta 2023 za izredne uspehe in bogat doprinos na področju glasbenega šolstva podelila najvišje nacionalno priznanje – nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo. 

 

 
 
 
 

Rek