UVODNA BESEDA
Dragi prijatelji glasbe!
Začelo se je, torej leta 1963, delovanje društva, ki skozi desetletja ohranja začetna načela in ki proslavlja letos svojo 60. sezono. V imenu Društva, prijazno in hvaležno, pozdravljam vse prijatelje glasbe, cenjene poslušalce in spoštovane goste.
Skušam si predstavljati leto 1963: Martin Luther King v svojemu govoru za enakopravnost pove znani stavek »Imam sanje«, Nelson Mandela je ponovno aretiran in obtožen terorizma, prva ženska v vesolju, tragedija v dolini Vajont, Beetelsi izdajo svoj prvi album … Kako bodo čez 60 let gledali na leto 2023: naravne katastrofe, vojne grozote, neverjetni tehnološki napredki in uporaba umetne inteligence, obenem odpiranje in zapiranje mej … v zapisih lahko preberemo podatke in statistike o dogodkih. Na tak način postane življenje kratko in razvidna je njegova minljivost. Meni pa je všeč razmišljati o emocijah, o čustvih, o idejah današnjih ljudi in tistih, ki so pred 60. leti začutili potrebo po bogatejši kulturni ponudbi v tem mestu. Vsak dogodek postane potem obarvan s skrbjo, ambicioznostjo, zaupanjem, navdušenjem, s strahom, s srečo. Vsak dogodek vsebuje emocije za eno celo življenje. In če tako pogledamo lahko uzremo zanimiv preplet mikro in makrokozmosa. Skozi desetletja je ostala živa želja in odgovornost do nadaljevanja dejavnosti našega društva. Želja, volja, mogoče sanje ustanoviteljev so bile tako prodorne, da nas lahko navdihujejo še danes. To pa se je lahko zgodilo zaradi sporočilnosti, ki jo ima umetnost, glasba in kultura na sploh. Skozi umetnost, namreč, lahko začutimo tiste emocije in čustva človeka in časa, glasba nam nudi možnost začutiti sočasnost preteklosti in sedanjosti. Potrebe, ki so botrovale k ustanovitvi DPG-ja so bile gotovo drugačne od tistih, ki jih danes iščemo, da z delovanjem nadaljujemo. Glede na preteklost nečesa imamo več in nečesa manj, kar spada v neko univerzalno ravnovesje. Nekaj nam mora primanjkovati, da lahko stremimo k novim dosežkom. Tako kot že dolgo ne, mislim, da moramo začeti opuščati tekmovalnost, pohlep in zavist. Premagovati strah in iskati moč v soočanju, primerjanju, sprejemanju in sodelovanju. Potrebe posameznika in svojo individualnost, oplemenititi z delovanjem za družbo in kolektivnost. Tako kot pred 60. leti si želimo, da bi društvo preraslo status neprofitne organizacije. Vse več je idej, povezav z umetniki na državni in mednarodni ravni, nivo izvajalcev zahteva tudi visok nivo organizacije. Potrebna je doslednost pri delu in zagotoviti kontinuiteto, ki občasno zmanjka zaradi službenih dolžnosti..
Kar si najbolj želim, je prav to, da bi se pri mlajših generacijah prebudila radovednost, strast in skrb za ta svet emocij, ki ga lahko odkrivamo skozi glasbo in da bi vsi začutili soodgovornost za kulturno okolje v katerem živimo. Okrog nas se dogajajo velike stvari, na katere ne moramo vplivati. Lahko pa začnemo pri sebi, z majhnimi dejanji, v svojem mestu … mogoče čez 60. let se bodo ta majhna dejanja izkazala za velika. Pravijo, da nismo krivi za razmere v katerih se rodimo, vendar postanemo krivi, če ničesar ne naredimo, da jih spremenimo.
Torej za naš rojstni dan si želim veliko pogumnih dejanj in skupnih sodelovanj.
Zelo sem hvaležna za priznanja Mok in JSKD, ki ju posvečam vsem, ki ste v to društvo verjeli vse od svojega začetka in vsem, ki podpirate našo dejavnost še danes.
Naj izkoristim priložnost, da se javno zahvalim MOK, JSKD, ZKD za finančno podporo ter Radiju Koper in RTV Koper-Capodistria za medijsko podporo. Posebna zahvala za obstoj in delovanje društva gre tudi GŠ Koper. Hvala vsem »prijateljem«, s katerimi redno sodelujemo: Pokrajinski muzej Koper, Avditorij Portorož, Luka Koper, Italijanska skupnost S. Santorio, KD. P. Martinc in Primorski poletni festival.
Zahvale za uspešnih 60 let gredo vsem dosedanjim članom, poslušalcem, sodelavcem in vsem, ki so na katerikoli način podprli našo dejavnost.
Dosedanjim predsednikom in jih povabila na oder.
Borut Logar (1972–1977, 1985–1987, 2002–2005)
Marija Gombač (1988–1992)
Ksenija Kos (1992–1993)
Mirjana Gvozdenac (1994–2001)
Alenka Zupan (2005–2008)
Sonja Mezgec (2008–2009)
Helena Filipčič Gardina (2009-2017)
V času svojega predsedovanja so z novimi vsebinami pripomogli k rasti društva še kolegi in prijatelji, ki bi se jim rada posebej zahvalila, ti so:
Žiga Cerar, umetniški vodja rezidenčnega ansambla in orkestrskega kampa Mali filharmonik
Mirko Orlač, umetniški vodja cikla koncertov pihalnih orkestrov Grande
Michele Marelli, umetniški vodja festivala za sodobno glasbo Biennala Koper
Vanja Gregorič, za vsestransko pomoč ter uvajanju video vsebin preko spleta.
Posebna zahvala gre tudi:
Karlu Glavini za več letno sodelovanje, fotografiranje in snemanje dogodkov ter
Lei Hedžet za njeno vsestransko podporo pri promoviranju in poročanju o našem delovanjem, za podelitev nasvetov, mnenj, za njeno prisotnost.
Dovolite mi, da se poklonim dvema članicama nadzornega odbora, ki sta delovali v tem času in ki sta žal prezgodaj preminuli: Vesna Klanjšček in Irena Čok, obe sta mi ostali zapisani v srcu z njunimi nasveti in bodrilnimi besedami.
Ob vsakem predsedniku/predsednici so stali in stojijo še sodelavci, prijatelji, odborniki … zahvala gre seveda prav vsakemu, ki na katerikoli način podpira delovanje tega društva. Rada bi imenovala prav vsakega, ki me razveseli z obiskom naših koncertov. Zame nihče od vas ni samoumeven in čeprav ne morem podeliti vsem posebnih priznanj, vedite, da ste vsi pomemben člen kulturnega dogajanja v Kopru.
Začelo se je, torej leta 1963, delovanje društva, ki skozi desetletja ohranja začetna načela in ki proslavlja letos svojo 60. sezono. V imenu Društva, prijazno in hvaležno, pozdravljam vse prijatelje glasbe, cenjene poslušalce in spoštovane goste.
Skušam si predstavljati leto 1963: Martin Luther King v svojemu govoru za enakopravnost pove znani stavek »Imam sanje«, Nelson Mandela je ponovno aretiran in obtožen terorizma, prva ženska v vesolju, tragedija v dolini Vajont, Beetelsi izdajo svoj prvi album … Kako bodo čez 60 let gledali na leto 2023: naravne katastrofe, vojne grozote, neverjetni tehnološki napredki in uporaba umetne inteligence, obenem odpiranje in zapiranje mej … v zapisih lahko preberemo podatke in statistike o dogodkih. Na tak način postane življenje kratko in razvidna je njegova minljivost. Meni pa je všeč razmišljati o emocijah, o čustvih, o idejah današnjih ljudi in tistih, ki so pred 60. leti začutili potrebo po bogatejši kulturni ponudbi v tem mestu. Vsak dogodek postane potem obarvan s skrbjo, ambicioznostjo, zaupanjem, navdušenjem, s strahom, s srečo. Vsak dogodek vsebuje emocije za eno celo življenje. In če tako pogledamo lahko uzremo zanimiv preplet mikro in makrokozmosa. Skozi desetletja je ostala živa želja in odgovornost do nadaljevanja dejavnosti našega društva. Želja, volja, mogoče sanje ustanoviteljev so bile tako prodorne, da nas lahko navdihujejo še danes. To pa se je lahko zgodilo zaradi sporočilnosti, ki jo ima umetnost, glasba in kultura na sploh. Skozi umetnost, namreč, lahko začutimo tiste emocije in čustva človeka in časa, glasba nam nudi možnost začutiti sočasnost preteklosti in sedanjosti. Potrebe, ki so botrovale k ustanovitvi DPG-ja so bile gotovo drugačne od tistih, ki jih danes iščemo, da z delovanjem nadaljujemo. Glede na preteklost nečesa imamo več in nečesa manj, kar spada v neko univerzalno ravnovesje. Nekaj nam mora primanjkovati, da lahko stremimo k novim dosežkom. Tako kot že dolgo ne, mislim, da moramo začeti opuščati tekmovalnost, pohlep in zavist. Premagovati strah in iskati moč v soočanju, primerjanju, sprejemanju in sodelovanju. Potrebe posameznika in svojo individualnost, oplemenititi z delovanjem za družbo in kolektivnost. Tako kot pred 60. leti si želimo, da bi društvo preraslo status neprofitne organizacije. Vse več je idej, povezav z umetniki na državni in mednarodni ravni, nivo izvajalcev zahteva tudi visok nivo organizacije. Potrebna je doslednost pri delu in zagotoviti kontinuiteto, ki občasno zmanjka zaradi službenih dolžnosti..
Kar si najbolj želim, je prav to, da bi se pri mlajših generacijah prebudila radovednost, strast in skrb za ta svet emocij, ki ga lahko odkrivamo skozi glasbo in da bi vsi začutili soodgovornost za kulturno okolje v katerem živimo. Okrog nas se dogajajo velike stvari, na katere ne moramo vplivati. Lahko pa začnemo pri sebi, z majhnimi dejanji, v svojem mestu … mogoče čez 60. let se bodo ta majhna dejanja izkazala za velika. Pravijo, da nismo krivi za razmere v katerih se rodimo, vendar postanemo krivi, če ničesar ne naredimo, da jih spremenimo.
Torej za naš rojstni dan si želim veliko pogumnih dejanj in skupnih sodelovanj.
Zelo sem hvaležna za priznanja Mok in JSKD, ki ju posvečam vsem, ki ste v to društvo verjeli vse od svojega začetka in vsem, ki podpirate našo dejavnost še danes.
Naj izkoristim priložnost, da se javno zahvalim MOK, JSKD, ZKD za finančno podporo ter Radiju Koper in RTV Koper-Capodistria za medijsko podporo. Posebna zahvala za obstoj in delovanje društva gre tudi GŠ Koper. Hvala vsem »prijateljem«, s katerimi redno sodelujemo: Pokrajinski muzej Koper, Avditorij Portorož, Luka Koper, Italijanska skupnost S. Santorio, KD. P. Martinc in Primorski poletni festival.
Zahvale za uspešnih 60 let gredo vsem dosedanjim članom, poslušalcem, sodelavcem in vsem, ki so na katerikoli način podprli našo dejavnost.
Dosedanjim predsednikom in jih povabila na oder.
Borut Logar (1972–1977, 1985–1987, 2002–2005)
Marija Gombač (1988–1992)
Ksenija Kos (1992–1993)
Mirjana Gvozdenac (1994–2001)
Alenka Zupan (2005–2008)
Sonja Mezgec (2008–2009)
Helena Filipčič Gardina (2009-2017)
V času svojega predsedovanja so z novimi vsebinami pripomogli k rasti društva še kolegi in prijatelji, ki bi se jim rada posebej zahvalila, ti so:
Žiga Cerar, umetniški vodja rezidenčnega ansambla in orkestrskega kampa Mali filharmonik
Mirko Orlač, umetniški vodja cikla koncertov pihalnih orkestrov Grande
Michele Marelli, umetniški vodja festivala za sodobno glasbo Biennala Koper
Vanja Gregorič, za vsestransko pomoč ter uvajanju video vsebin preko spleta.
Posebna zahvala gre tudi:
Karlu Glavini za več letno sodelovanje, fotografiranje in snemanje dogodkov ter
Lei Hedžet za njeno vsestransko podporo pri promoviranju in poročanju o našem delovanjem, za podelitev nasvetov, mnenj, za njeno prisotnost.
Dovolite mi, da se poklonim dvema članicama nadzornega odbora, ki sta delovali v tem času in ki sta žal prezgodaj preminuli: Vesna Klanjšček in Irena Čok, obe sta mi ostali zapisani v srcu z njunimi nasveti in bodrilnimi besedami.
Ob vsakem predsedniku/predsednici so stali in stojijo še sodelavci, prijatelji, odborniki … zahvala gre seveda prav vsakemu, ki na katerikoli način podpira delovanje tega društva. Rada bi imenovala prav vsakega, ki me razveseli z obiskom naših koncertov. Zame nihče od vas ni samoumeven in čeprav ne morem podeliti vsem posebnih priznanj, vedite, da ste vsi pomemben člen kulturnega dogajanja v Kopru.
