PRIHODNJI KONCERTI

Amabile z Vladimirjem Lovcem
    Ogledov:226765     A+ | a-

18.11.2022

Ura: 19:30

LOKACIJA: Pokrajinski muzej Koper

×











BALADA ZA VLADIMIRJA

Marijan Lipovšek (1910-1995): Balada za violončelo in klavir
Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973): Maestoso lugubre za violino, violončelo in klavir
Vladimir Lovec (1922-1992): Sonata da camera v starem slogu za violino, violončelo in klavir
Dmitrij Šostakovič (1906-1975): Dve skladbi za godalni kvartet
                                                         Adagio
                                                         Allegretto

Vladimir Lovec (1922-1992): Dve skladbi za godalni kvartet
                                                         Lento affettuoso
                                                         Andante con espressione

Ludwig van Beethoven (1770-1827): Cavatina – Adagio molto espressivo
                                                         iz Godalnega
 kvarteta št. 13 v B-duru, op. 130

Izvajalci:

Mojca Menoni Sikur, violina
Barbara Kolbl, violina
Roberto Papi, viola
Martin Sikur, violončelo
Denys Masliuk, klavir

Večer ob stoletnici rojstva Vladimirja Lovca
Moji spomini na Vladimirja Lovca segajo v otroštvo, v čas, ko smo s šolskim orkestrom velikokrat igrali njegove priredbe (npr. Rebikovih skladb, ki sem jih rad igral, še posebej Turški ples) in na glasbene večere, posvečene njemu in Ivanu Ščeku. Na teh koncertih sem večkrat igral. Spomnim se, da me je profesor Miran Hasl pred prvim tovrstnim nastopom vprašal, kaj bom oblekel: »Ker to ni običajen šolski nastop, pač pa pomemben koncert, na katerem moraš biti lepo oblečen.« Seveda sva z mamo prečesala koprske trgovine in tik pred zdajci našla primerno obleko: črne koncertne hlače, belo srajco, črne čevlje in seveda bele nogavice. Takrat Vladimirju Lovcu nisem posvečal posebne pozornosti. Zdelo se mi je le, da že mora biti pomemben, če mu posvečamo večere. Šele leta kasneje sem spoznal, da je ta gospod postavil temelje kulturnemu in umetniškemu življenju v Kopru. Kot skladatelj, glasbeni kritik, pedagog in dirigent. Ko mi je bila zaupana naloga, da sestavim program za ta koncert, sem ugotovil, da si s spletom ne bom prav veliko pomagal. Peščico podatkov sem še našel v maloštevilnih knjigah o slovenskih skladateljih. Kako naj torej celostno v enem večeru predstavim človeka, o katerem vem tako malo? Glasbena osebnost Vladimirja Lovca se mi je še najbolj razkrila skozi pogovore z njegovima nekdanjima učenkama, Leo Hedžet in Nušo Gregorič. Program, ki sem ga sestavil, morda na prvi pogled deluje nekoliko kaotično, razdrobljeno, pa vendar je sestavljen v upanju, da bo vsaj deloma zaobjel življenje tega mojstra. Vladimir Lovec je kompozicijo študiral pri Lucijanu Mariji Škerjancu, vpliv je slišati v obeh skladbah na sporedu, prijateljeval pa je z Marijanom Lipovškom, ki je krstil njegov klavirski koncert. »V poznih letih je veliko poslušal Beethovnove kvartete. Med tujimi skladatelji je najbolj cenil Šostakoviča in Bartoka. Njegova dela so barvita in tehtna, pa tudi zelo žalostna. Znajo pa biti tudi duhovita in svetla, nežna. Vladimir Lovec je bil kompleksen človek, kot vsi veliki. Resen mož, ki je zaničeval plehkost, preziral neiskrenost in obsojal nehumanost,« sta v pogovorih povedali Nuša in Lea. Odločil sem se, da ta večer oblikujem kot spominski koncert za prijatelja, s katerim bi se, verjamem, dobro razumel.


Še moje razmišljanje o programu in omenjenih skladateljih. Svoj pogled sem izoblikoval
predvsem s preigranimi komornimi in solo skladbami, z delom v Slovenski filharmoniji ter s
poslušanjem koncertov in posnetkov, pa tudi z branjem strokovne literature. Morda sem kje zašel (teorijo prepuščam tistim, ki jo veliko bolje poznajo kot jaz), odprt sem za vse komentarje in kritike. Škerjanc, Lipovšek in Lovec niso bili pionirji nove glasbe. Ustvarjali so znotraj znanega in le redkokdaj posegali po najsodobnejših kompozicijskih tehnikah. Skupni so jim klena forma in novodobni »romantično-lirični« ekspresionizem ter bogata harmonija, ki je na meji tonalnosti. Mejo le izjemoma prestopi Lucijan Marija Škerjanc, ki je v mladosti še rad eksperimentiral, v svojem zrelem obdobju pa izoblikoval slog, ki ga najlažje opišemo kot mešanico pozne romantike, impresionizma in modernejših smeri, čeprav je takšna definicija precej ohlapna. Maestoso lugubre je sklepni stavek iz leta 1935 napisanega tria za violino, violončelo in klavir, ki se izvaja večinoma samostojno. »Enostaven, pesemsko koncipiran v mikrostrukturi, se pne lok smrtnih občutij od najpritajenejših vzdihov do slutenj smrtnega boja. Ritmično občutje žalne koračnice daje glasbenemu toku kljub preprosti fakturi monumentalne
dimenzije.« (Andrej Rijavec: Slovenska glasbena dela, DZS 1979) Marijan Lipovšek je svoj glasbeni credo iskal v neoklasicizmu. Prizadeval si je ohranjati ravnovesje med glasbeno vsebino in obliko, med starim in novim. Balada za violončelo in klavir je nastala leta 1944. »V njej nas skladatelj takoj, izrazito in sočno postavi in medias res: v skladu z baladno glasbeno tradicijo nakaže komprimirano dramo. Temna dramatična misel se izmenjuje z liričnimi idejami, nato v osrednjem agitatu doseže peripetijo, se spevno razpoje in vrne tok v začetno vzdušje, ki postane počasi resignirano, kot nekakšen romantičen pogled na minulo.« (Andrej Rijavec: Slovenska glasbena dela, DZS 1979) Tudi Vladimir Lovec se harmonsko giblje med poznoromantičnimi in ekspresionističnimi vzgibi, formo pa išče v neoklasicizmu. Sonata da camera in modo antico za violino, violončelo in klavir iz leta 1958 je tristavčna skladba, ki pa bolj kot v neobaročnem stilu, kot nakazuje naslov, spevnost išče v neoromantičnosti. Dve skladbi za godalni kvartet uvrščamo med klasične primere slovenskega neoklasicizma, ki ju mestoma sicer zanese v bolj ekspresionistične vode. Nastali sta leta 1967. Dve skladbi za godalni kvartet, ki ju je napisal Dmitrij Šostakovič, sta priredbi lastnih del. Prva je prepis pretresljive arije Katarine Izmajlove iz opere Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja, op.29 (1. dejanje, 3. scena), v kateri poje o svoji osamljenosti. Druga, na videz bolj »plehka« glasba, pa je prepis Polke iz vse prej kot plehkega dela Zlata doba, op. 22 (3. dejanje, 5. scena), ki je satira na politične in kulturne spremembe Evrope v 20. letih prejšnjega stoletja. Vrnimo se k Vladimirju Lovcu. V poznih letih je veliko poslušal Beethovnove kvartete, pravi Nuša. A kako Beethovnov kvartet uvrstiti na koncert, posvečen Lovcu? Beethovnovi kvarteti so namreč vsaj pol ure dolgi, zadnji kvarteti pa še daljši. Pa me prešine zanimiva zgodba: po vesolju namreč še danes potujeta dve zlati vinilki, na katerih je zapisan tudi del enega izmed Beethovnovih kvartetov. Lovec je Beethovnove kvartete poslušal še na gramofonskih ploščah, vinilkah, torej, morda celo isto izvedbo, ki zdaj potuje po vsemirju. Zlati plošči sta na poti že od leta 1977, na sondah Voyager 1 in 2 in sta že dosegli ozunje ali vesoljski prostor … in še danes nam pošiljata podatke. To sta »časovna stroja«, ki slikata pestrost življenja in kulture na Zemlji - zgodovino človeštva. Naši zvoki, znanost, podobe, glasba, misli in čustva - darilo iz majhnega, oddaljenega sveta. Kozmični glasbeni nabor zaobjema Beethovnova Cavatina iz Godalnega kvarteta št. 13 v Bduru, op. 130, ki je nekakšna osebna izpoved osamljenega človeka. O tej krhki, preprosti skladbi je Beethoven v pismu prijatelju napisal, da še njega včasih spravi v solze. V srednjem delu prvi violini doda oznako »beklemmt«, kar pomeni tesnobno, s težkim srcem, v nekaterih prevodih celo zatirano. Melodija »jeclja« na tihem, a vendar jasnem triolskem utripu ostalih treh inštrumentov. In prav ta del predstavlja bistvo umetnikovega življenja: kako težko je ostati zvest sebi in svojim prepričanjem, ko te večina prepričuje drugače. Vsakič, ko se srečam s to skladbo, kot poslušalec ali kot izvajalec, razmišljam, kako krhka je umetnost. Kako pomembne so osebnosti, kot je bil npr. Vladimir Lovec, ki niso križem rok sedele in jamrale, ampak so dejansko vplivale na kulturni prostor, v katerem so živele. Naj nam bo zgled, da ne bomo podlegali plehki umetnosti, instant kulturi in s svojim delom in zgledom aktivno sooblikovali prostor, v katerem nam je dano živeti. Vse najboljše, dragi Vladimir!

 
Zapisal Martin Sikur



 

Rek